Kaj je biodiverziteta?

Velikanski splet neštetih povezav

Skozi milijone let evolucije so se razvile milijarde različnih živih bitij, od katerih jih poznamo le kakšno desetino. Vsaka od teh življenjskih oblik ima svoje edinstveno mesto v naravi – drugim živim bitjem lahko pomeni hrano, za nekatere je plenilec, spet tretjim morda daje zatočišče, vsaka pa na svoj način prispeva h kroženju snovi in energije v naravi.

Žuželke oprašujejo rastline. Manjše živali so hrana večjim živalim. Bakterije razkrojijo odmrlo listje in snovi, ki pri tem nastanejo, dajejo zemlji rodovitnost. Drevesa dajejo domovanje živalim, ki živijo v duplih ali gradijo gnezda na njihovih vejah. Rastline so hrana rastlinojedcem in proizvajajo kisik, brez katerega ne more preživeti skoraj nobeno bitje. 

Vsak je odvisen od drugih in vsak prispeva k preživetju drugih. Vsi skupaj tvorimo ogromno mrežo povezav.

 Raznolikost je bogastvo

Dobro, če je ta mreža tako velika, potem ni tako hudo, če kje kakšen člen izgine? Vsaka izgubljena vrsta pač še ne pomeni svetovne katastrofe? Morda ne, vendar je vsaka izguba trajna.

V zadnjih desetletjih zaradi človekovega vpliva živa bitja izginjajo tako rekoč s svetlobno hitrostjo in nobenega od njih ne moremo nikoli več priklicati nazaj. In nemogoče je vedeti, kdaj bo izumrtij toliko, da se bo ravnovesje v naravi porušilo, kdaj bo sprememb toliko, da jih bo človek občutil tudi v svojem vsakdanjem življenju. 

Predstavljaj si drevo z veliko koreninami. Če ena korenina odmre, bo drevo še vedno živelo. Vendar ne vemo, koliko jih mora odmreti, da se bo posušilo celotno drevo. Četrtina? Polovica? Na koncu, ko bo drevo imelo samo še par korenin, bo morda dovolj že izguba ene same.

Manj ko je korenin, bolj ranljivo je drevo, lažje ga nepričakovana sprememba uniči. Podobno si lahko predstavljamo, da je vsako živo bitje korenina, na kateri sloni celoten preplet povezav v naravi. Vsakič, ko neka vrsta izgine, se ta preplet zmanjša in manjši ko je, bolj je ranljiv. 

Zakaj imamo krizo biotske raznovrstnosti?

Ljudje za svoje preživetje izkoriščamo naravne vire. Težave so nastale, ko je to izkoriščanje postalo pretirano, ko je človek začel iz narave jemati več, kot je zmožna obnoviti. Število ljudi na svetu je v zadnjih stotih letih naraslo z 1,6 na 7,7 milijarde, obenem pa se je prav neverjetno izpopolnila tudi tehnologija, ki omogoča zelo učinkovito izkoriščanje naravnih virov.

Tako človek iz dneva v dan bolj spreminja naravno okolje – delno zato, ker ima toliko ljudi bistveno večje potrebe, pa tudi zato, ker današnja tehnologija omogoča, da iz narave  vzamemo veliko več, kot potrebujemo.

Tako je na primer razumljivo, da več ljudi potrebuje več naselij in večje površine za pridelovanje hrane, ni pa zares treba, da vsak dan izgine kar 200 km² tropskega deževnega pragozda, to se dogaja predvsem zaradi želje po dobičku.

Temu svoje dodajo še podnebne spremembe, ki ponekod opazno spreminjajo življenjske razmere, in onesnaževanje okolja – zrak, tla, reke in morja so marsikje polni strupenih snovi, ki škodujejo rastlinam, živalim in človeku.

Članek je bil objavljen v reviji Moj planet

Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >